»Imela sem krasnega kirurga. V resnici je vse moje operacije opravil robot, kar je neverjetno. Mislim pa, da me je rešila ljubezen. Res verjamem, da me je tokrat rešila ljubezen, ne umetnost. Tik preden sem izvedela, da imam raka, sem se zaljubila«

»Zgodovine ne pišejo možje, kot sem jaz.«

»Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal.«

»Seveda imam rad, da me berejo in cenijo, vendar se mi zdi, da je literatura bolj o meni samem; gre za nekakšno mistično komunikacijo s samim seboj, ki je neskončna. Še vedno ne razumem, zakaj to počnem. Zdi se mi kot neke vrste ‘samopopravilo’.«

»Spraševala sem se, ali je legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično.«

»Mislila sem si, da se nimam ne za rusko ne za judovsko avtorico, še manj pa za predstavnico ruskojezične literature z njenimi nakladami in razstavnimi paviljoni. Zdaj na vprašanje, kdo sem, odgovarjam: ruska pisateljica.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«

»Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»Čeprav nisem imela v mislih radia kot ciljnega formata – oziroma sploh nisem imela formata v mislih, jaz sem samo pisala.«